POEZIJA

Znova prebujen

Kot Bonaparte na Heleni
zrem daleč med valove.
Morja boža mi pogled, šepetajo galebi.
Na klopi stare cerkve slišim zvonove usode.
Veter spomina predvaja zadnji film.

Gube na obrazu izdajajo noči pozabe.
Misli izpod odeje ne nagajajo mi več.
Ščit okoli mene zdrobilo je ravnodušje.
Udobje štirih sten premaga upanje.

Znova prebujen v novo jutro, nov dan.
Vdihnem svež zrak, kot da je prvič.
Veselim se kot otrok, hvaležen za danes.
Kot metulj na cvetu srkam sok življenja.

Ne lažem si več, da bilo je vse popolno.
Ne izbiram besed, da ugajal bi vetru.
Ne štejem minut, ne branim se korakov.
Pomirjen pod soncem objamem nebo.

V objemu sence

Ladja se ziba, igra orkester za ples.
Nihče ne upa povedati, da gre zares.
Da blizu smo nebes.
Tako daleč od dreves.
V objemu sence.

Živ sem, a že leta ne živim.
Diham, a ne čutim več zraka.
Zbadajo me, čeprav sem le figura.
Stari parnik brez vode življenja,
v objemu sence.

Rad bi se rešil pajčevine.
Rad razbil bi ta urok.
Rad umil bi si obraz.
Rad začutil bi svoj jaz.

Še diham, še živim

Oblečen v kožo smrtnika
na postaji čakam zadnji vlak.
Vse besede odpihnil je strah,
vsak pogled izdaja nemir.

Krokar na veji že vrsto let
budno spremlja vsak moj korak.
Nekoč senca, zdaj sopotnik
na peronu za drugo stran.

Še diham, še diham, še diham, še živim.

Karta v jasli položena
brez datuma in smeri.
Delal sem se, kot da se me ne tiče,
zdaj mojemu srcu ni več do igre.

Ko žvižg predrami utrujeno oko,
izbranci si podamo roko.
Z dvignjeno glavo, brez nasmeha,
na drugi strani srečamo se.

Še diham, še diham, še diham, še živim.

Samo enkrat sem ljubil

Samo enkrat sem ljubil.
Samo enkrat preveč.
Za vedno izgubil iskro v očeh.
Moje srce napolnil je led,
mojo dušo namesto ognja, pepel.

Tvoj pogled me prebudi.
Tvoj nasmeh me oživi.
Tvoj dotik požene mi kri po žilah.
Tvoja beseda ujame me v igro hrepenenja.

Ti ne veš, da ranjen sem poet.
Ti ne veš, da brazgotine še bolijo.
Stare oči vidijo kot mlade,
a zavest mi ne da miru.

Samo enkrat sem ljubil.
Samo enkrat preveč.
Za vedno izgubil iskro v očeh.
Moje srce napolnil je led,
mojo dušo namesto ognja, pepel.

Vsi tisi večeri, vse dolge noči,
božični objemi in sanje o raju.
Snežena jutra, obljube, pričakovanja,
živijo v knjigi, ki noče se končati.

Melodija življenja bliža se koncu.
Utrujen od odrov zgrudi se pianist,
nikomur ne zameri pogledov zavisti.
Svojo glasbo podpisal je sam.

Samo enkrat sem ljubil.
Samo enkrat preveč.
Za vedno izgubil iskro v očeh.
Moje srce napolnil je led,
mojo dušo namesto ognja, pepel.

Pozabljen satelit

Rojen v resnico laži.
Skrit v peščeni uri.
Na katapultu zavisti,
v očeh lačnih hijen.

Diha na obroke,
težak njegov je korak.
V objemu samote,
svetlobna leta daleč stran.

Pravijo, da je pozabljen satelit,
ujet v nekem drugem času.
Romantik in poet
na večni poti hrepenenja.

Poslanstvo pionirja,
le meglena je enigma.
V kozmosu ostaja
kot ambasador pozabe.

Njegova zgodba
nikogar več ne zanima.
Njegovo zgarano telo
poboža včasih stara zvezda.

Potopljene ladje

Karneval samote
salve osame oznanjajo.
Luna gleda stran.
Dela se, da me ne pozna.

Noč razpenja svoja krila.
Minevanje me spet lovi.
Moja zadnja žila
prosi za malo sveže krvi.

Ti zabadaš iglo vame
hladnokrvno in počasi.
Ti me nežno vabiš
med potopljene ladje.

Ti odpiraš stare rane,
mar ti je za lanski sneg.
Mečeš mi pesek v oči.
Bodalo je pričakovanje.

Stisnjen v kot.
Kot oproda prižigam luči.
Od upanja pijan,
lažem si, da ni res.

Dotik meduze

Ujet v spone svojega ponosa.
Odet v plašč izmišljenih vrlin.
Sredi viharja pozabe in strasti
v srcu dneva želim si noči.

Ujet v času in prostoru.
Vse besede se slišijo kot laž.
Na drugi strani oceana
nekje izgubil se je moj pravi jaz.

Naj zrcalo že enkrat poči,
naj v prah sesuje se zguban obraz,
naj dotik meduze me predrami,
naj odprem oči in slišim njen glas.

Meduza, meduza …

Vrata pogube odprta na stežaj
čakajo na korak slepega.
Množica vzklika edinemu
nesrečniku pijanemu.

Sredi morja kompas ponori,
ledene sanje prebudi.
Mornarju na ladji upanja
pokaže pot hrepenenja.

Dobro jutro

Dobro jutro, prijatelji moji!
Naj svež zrak napolni vam pljuča.
Dobro jutro, prijatelji moji!
Naj oči se vam spet zaiskrijo.

Podajmo si roke, povejmo na glas,
smo le figure rojene v času.
Kot albatrosi na nebu plešemo tango
vsak na svoji strani.

Dobro jutro, prijatelji moji!
Naj žarek sonca ogreje vam dušo.
Dobro jutro, prijatelji moji!
Naj skrite želje postanejo realnost.

Podajmo si roke, povejmo na glas,
smo le figure rojene v času.
Kot čebele v zraku plešemo tango
vsak na svoji strani.

Dobro jutro, prijatelji moji!
Takšni smo, da rabimo nekoga.
Dobro jutro, prijatelji moji!
Zato usoda vam naj nakloni srečo.

Podajmo si roke, povejmo na glas,
smo le figure rojene v času.
Kot delfini v morju plešemo tango
vsak na svoji strani.

Dobro jutro, prijatelji moji!

Ko valovi zašumijo

Celo mesto spi, v temi iščem tvoje sledi, v sebi nosim strah in pogum,
tvoj dotik in prvi poljub.
Zaman zdaj čaka bela klop,
pozabil jo je še zadnji golob,
stari mlin zdaj priča je,
da za naju ni bilo poti.

Ko valovi zašumijo, čutim te,
tvojo kožo, tvoje srce,
ko zvezde zažarijo, spomnim se,
vseh noči, zdaj, ko te ni, zdaj, ko te ni …

A ko tamburice zaigrajo in dekleta plešejo,
na očesu solza kane mi,
vrni, vrni se ti …

Zbudi se

Tvoja noč je večna,
v tebi se bije boj,
zvonovi puščajo prazne občutke,
začenja se razkroj.

Kakor slepec iščeš sonce.
Spomine mečeš stran.
V valovih vidiš svetnike,
poglej, kaj postajaš sam.

Zbudi se, ni poti nazaj.
Zbudi se, pridi k meni v raj.

Vse cvetove si pokosil.
Odkrivaš narobe svet,
postajaš suženj nagona,
spreminjaš se v led.

Nočni prepiri, čudne misli.
Ostane ti le zbegan pogled.
Daj, ozri se okoli sebe!
Ne misli, da ližeš med.

Stari vran

Sredi puščave se zbudim.
Kdo sem? Zakaj tu sam stojim?
Ali sem zadnji preživel nore dni?
Ali res druge ni poti?

Nebo zdaj čudno je,
namesto roke pesek boža me.
Nikjer nikogar, le stari vran
na kažipotu tam sedi.

O, stari vran, povej mi, na katero stran
vodi pot do srca do neba.
O, stari vran …

Zagotovi si obstoj

Rdeča žoga kroži po zraku.
Izgubljeni človek se nastavlja vlaku.
Mogoče bo jutri, mogoče ne.
Sonce vseeno močno žge.

Bleda lica prekrivajo maske,
vsak si že oblači okraske.
Mogoče bo jutri, mogoče ne.
Sonce vseeno močno žge.

Naj začne se novi dan,
z njim bo čarovnik zažgan.
Naj človek začne svoj boj,
zagotovi si obstoj.

Ni važno, kaj smeš

Sedim ob Krupi,
čakam veter mladih dni.
Poslušam petje ptic
in iščem svoj glas.

Pride mimo stari mož.
V beli opravi
pogleda v nebo.
Mi reče na uho:

»Ni važno, kam greš,
ni važno, kaj smeš.
Sam si izberi svojo pot.«

Zeleni Jure pride k nam,
vsako leto za kak dan.
Starim brezam nalije
novo kri.

Okoli mene se svet vrti.
Misel le me gor drži.
V sebi nosim
tisti stari glas:

»Ni važno, kam greš,
ni važno, kaj smeš.
Sam si izberi svojo pot.«

Nikoli več

Noč, temna je noč,
a v meni ogenj gori,
ne da mi miru.

Noč, zunaj je mir,
a v meni bolečina,
razjeda srce.

A podnevi so lica kot sonce,
a podnevi so solze kot biser.
Ko pogledam v nebo,
vidim tvoje oči.

Nikoli več ne bova skupaj sanjala.
Nikoli več ne bova skupaj zrla v nebo.

A mine noč in pride dan,
želim si na drugo stran.
Rad bi še enkrat
začutil tvoje telo,
rad bi še enkrat
poletel v nebo.

Akrobat

Pajčevina prekriva mi oči.
Noč in dan dvigujem uteži.
Najvišja gora se sveti v temi.
Trapez usode trese mi kosti.

Ujet v mrežo ne izbiram več strani.
Debela koža ne čuti več strasti.
Hrepenenje izdano v lažeh,
že leta skrito je v odrskih lučeh.

Morda meduza me spet prebudi.
Morda nekje na tribuni si ti.
Morda nekoč bo vse kot takrat,
ko rodi se akrobat.

Visokih drogov se več ne bojim.
Stave naslade lahko preživim.
Delam se, da mirno zaspim.
V areni sanj spet oživim.

Popotnik

Mož na pomolu stoji,
ničesar se ne boji.
Nikogar ni, ki bi mu dal.
Nikogar ni, ki bi mu vzel.
Spominja se, kako je letel.
Spominja se, kako je pesmi pel.
Plaval v morju, v lažeh.
Zapravil leta je v smeteh.
Tiha dlan z neba,
nežno objame ga.
Popotnik v večnost zaihti,
zadnji dotik si zaželi.

Mož rad ustavil bi čas,
kupil karto za en krog.
Vse obljube nazaj bi vzel.
Samo, da njo bi imel.

Na odru zasvetijo luči.
Vonj spominov zadiši.
Hrepenenje prebudi.
Hripav glas se oglasi.

Rodi se sonce

V meni vlada noč.
Ujet med stene, izginjam v zrak.
Večnost me razjeda.
Kurja koža pokriva moj obraz.

Vse, kar sem bil.
Vse, kar sem imel.
Vse bi dal
za en dotik.

Rodi se sonce.
Rodi se sonce.
Jutro v meni prebudi.
Rodi se sonce.
Rodi se sonce.
Morje v meni zašumi.

Ulica glasov,
vse besede imajo njen pečat.
Prikrit nasmeh,
vse poti vodijo drugam.

Volk

Zbujen v dan, od hvale pijan,
želim si, da bil bi spet mlad.
Žarki prekrivajo besed sledi,
za menoj ostaja le prah.
 
A v meni zopet misel oživi,
vročo iskro, sanje prebudi.
Osamljeno dušo, staro telo,
led na koži zažari.
Osamljeno dušo, staro telo −
oživi.
 
Volk, povej mi, kam me vodi pot?
Je polna ljubezni ali zarot?
Modro nebo objema bele oblake.
Moje telo čaka njo.
 
Ko pade noč, ostanem sam.
Še zadnji zvon utihne.
Ptiči odletijo daleč stran,
vse želje so zaman.

Rad bi te čakal

Pravijo, da sem junak besede.
Vesel je večkrat moj nasmeh,
a časovnica je bedno prazna,
kariera za umret.
Večeri so moji večkrat glasni,
pogoste zmage brez napada.
A ko pride tista minuta,
mi zmanjka sape do nebes.

Rad bi te čakal, a ne morem,
ker jutri prepozno bo.
Rad bi te čakal, a ne morem,
ker me jutri več ne bo.

Se še spomniš noči, ko si mi nežno pila kri?
Plesala sva bal metuljev,
bila si kraljica laži.

Prosil sem sonce, naj zbudi se,
ogreje mojo dušo.
Me uslišala je hladna luna,
zdaj ukleta sva sama.

Nocoj bom

Nocoj sem razmišljal,
sploh ne vem, kaj naj počnem.
Ne ljubi se mi še iz postelje vstati,
a rad bi šel iz tega kroga ven.

Prijateljem sem povedal, da me ne bo.
Zaprl vsa okna in ugasnil vse luči.
Zvezde sem tudi pozdravil,
poljubil mesec in na koncu ostal sam,
čisto sam.

Nocoj bom zopet kartal sam s sabo.
Nocoj bom zopet zapijal se v noč.
Nocoj bom zopet stene objemal.
Nocoj bom zopet vsem zaželel lahko noč.

A koraki so vse težji in stopnice so vse višje.
Fatalna sreča me zapušča.
Fobija me potiska v kot.
Noč rodi brodolomca na ledeniku bolečine.
Hladen pot in nemir prebudita agonijo.

Spet plavam na kopnem.
Brezglavo tipam naokrog.
Prijazno se smejem,
kljub temu da tečem zadnji krog.

Spet padajo zavese, na drugo temno stran.
Šiba pokore me pritisne na trdna tla.
Moja draga iz sanj, nocoj bo zopet najin ples.
Ko te objamem, bom moški, spet za en dan, za en dan.

Nizki udarci

Plava luč ti pokaže stran.
V sanjah si s cvetjem obdan.
Resnica je tako daleč proč,
okoli tebe se stiska obroč.

Trepljaj po rami, šepet na uho.
Uspeh, ki ga nikoli ne bo.
Nikoli ne glej naravnost v oči,
to včasih peklensko boli.

Proti tebi letijo nizki udarci.
V zraku puščajo žalost in strah.
Proti tebi letijo nizki udarci.
Nihče ne more ustaviti preplaha.

Poljub na usta, v srce nož.
Hladen nasmeh, zmagal boš.
Nikoli ne glej naravnost v oči,
to včasih peklensko boli.

Nevarna igra, poguben ples.
Strupen objem dveh teles.
Obljuba večna, pijan ponos.
V prepad te vodi fantomski zanos.

Ljubim te

Ljubim te, ljubim te, ljubim te …
Vse bolj!

Kot vreča spominov tavam po luni,
ujet v tvoj obraz iščem svoj jaz.
Odet v tvojo sapo, v sladke laži
znova in znova čutim tvoje dlani.

Ljubim te, ljubim te, ljubim te …
Vse bolj!

Kot vreča kosti prebujam se sam,
zaigrano veselje odpira mi dan.
Jezo in žalost zamenjal je strah,
edini prijatelj postal je mrak.

Ljubim te, ljubim te, ljubim te …
Vse bolj!

Morda nekoč zbudiva se skupaj,
objeta brez laži na postelji sreče.
Zadihava zrak, prižgeva življenje,
dotakneva sanje, pozabiva trpljenje.

KOCMOHABT

Время идет,
Моя жизнь бежит сквозь пальцы.
Время идет,
Сегодня я бегу последний круг.

Правда ли я космонавт
На планете темноты?
Правда ли я последняя надежда,
Которая послана в космос?

Пускай уже проснусь от снов проклятых!
Пускай уже доживу эффект бабочки счастья!
Я хочу дышать воздухом, которым дышишь ты.
Я хочу видеть мир, который видят люди все.

Время идет,
Приходит день темных теней.
Время идет,
Я иду в дорогу без конца...

Правда ли я космонавт
На планете песка?
Правда ли я последний моряк
На острове русалок?

Kozmonavt

Ura tik taka.
Življenje mi polzi iz rok.
Ura tik taka.
Danes tečem zadnji krog.

Ali sem res kozmonavt
na planetu teme?
Ali sem res zadnji vrag
pred izgonom iz pekla?

Naj se že zbudim iz sanj prekletih!
Naj že doživim učinek metulja sreče!
Rad bi dihal zrak, ki ga dihaš ti.
Rad bi videl svet, kot ga vidijo vsi.

Ura tik taka.
Prihaja dan ugaslih senc.
Ura tik taka.
Potujem pot brez smeri …

Ali sem res kozmonavt
na planetu peščenem?
Ali sem res zadnji mornar
na otoku siren?

Kaj ostalo je

Se še spomniš besed?
Se še spomniš obljub?
Čas teče kot reka,
ima monopol.

Vsi tisti koraki,
vse pesmi zaman.
Ponosne zastave,
vzel jih je dan.

In ti, ki hodiš z menoj to pot −
poglej, kaj ostalo je, povej, kaj ostalo je.
In ti, ki hodiš z menoj to pot −
poglej, kaj ostalo je, povej, kaj ostalo je.

Ko zjutraj v megli
utiram si pot,
še zadnja srna
ve, kdo je njen gospod.

Visoko na hribu
stoji stari vojak,
z okrušeno roko,
s solzo v očeh.

I'd Like to Wait for You

People say I am a hero,
carry a big smile on my face,
they don't see my life is empty,
and my way is not that great.

When evening comes I party loudly,
I often charge but never win,
when I see your eyes before me,
I feel like falling into sin.

I'd like to wait for you but cannot,
'cause tomorrow will be too late.
I'd like to wait for you but cannot,
'cause tomorrow I'll meet my fate.

Do you remember the night,
when you so softly drank my blood,
we danced like butterflies in summer,
you were the queen of pretty lies.

I prayed the sun to be awakened,
I needed light to touch my soul,
but all I got were cold moon's kisses,
now I'm a prisoner of ice.

Dvigni glavo

Oblaki nad teboj oznanjajo težke dni
in reke zbirajo druge poti.
Dlan ne doseže dlani, koraki težki so,
sredi nevihte ustavil se je čas.

Stojiš kot bog pred svetom,
a v tebi vlada nemir.
Dvigni glavo, poglej v nebo,
namesto zvezd vidiš moje oči.

Zbujaš se v hladni noči,
v objemu lastnih min.
Stojiš pred goro,
na kateri si že bil.

Sanjaš in gledaš slike,
ki si jih že doživel.
Dvigni glavo, poglej v nebo,
namesto zvezd vidiš moje oči.

Tvoj sovražnik si ti

Drviš kot vitez na konju,
s sulico v roki in levom v srcu.
Pred teboj prežijo strašni mlini,
a v tebi kačji strup širi tvoj obup.

Ti nisi Hare Krišna,
ti nisi Jezus Kristus,
ti nisi Buda,
ti nisi vrag −
a boriš se kot junak!

Tvoj sovražnik si ti!
Nasilno prijazen.
Obroki uničenja so kot polži.
In ure predolge za znoret.

Vse skupaj nima več smisla,
zaprli so še zadnji birt.
Zdaj čakaš novi dan in nove mline,
da podaš se spet v boj.

Važno, da nekdo spi

Jutro me zbudi, ob meni nekdo spi.
Si to ti ali nisi ti?
Sveča še gori, v kaminu ogenj tli,
vse diši po opojni noči.

Važno, da nekdo spi.
Omamljen od kože, od njenih sokov,
odpravljam se v eter vsakdanjih tokov.
Ko ubije me sonce, pogledi zidov,
spomnim se nje in njenih sadov.

Važno, da nekdo spi.
Ubit od dneva vračam se domov,
po znanih tirih, iz objema volkov.
Spet čutim kri v sebi, spet čutim svoj jaz,
ko stisneš me k sebi, zbudi me jutra glas.

Resnica

Ne skrivaj se, ne skrivaj!
Vem, da si tu, maska ne pomaga.
Na majhnem sva svetu.

Bežiš od sonca, bežiš v temo.
Svoj dan živiš
skupaj z nočjo.

Zapiraš se, ostajaš sam,
veter piha v drugo stran.
Ko zapreš se, to ni zmaga.
Le resnica ti lahko pomaga.

Klovn na vogalu žuga ti s pestjo,
v tvoji glavi stari film
doživlja nov triumf.

Zanka se oža, zvon čaka klic.
Krogla v cevi
čuti tvoj tresoči prst.

Reka

Tisoč sveč vabi v temo,
vsak trenutek kroji neskončno željo.
Slapovi ekstaze zbudijo nočni mir,
sredi oaze čaka lačna zver.

Reka noči teče vedno stran,
v objemu demona ostaneš čisto sam.
Zgodba uspeha ukrade ti tvoj mir,
na veji resnice čaka lačna zver.

Ti nekje živiš na drugi strani sanj.
Ti dobro veš, da so poti začarane.
Reka ne pušča sledi, reka pozabi ljudi.

Vrač

Vsi se te bojijo,
ker potuješ skozi duše.
V kamnih vidiš grehe,
v glavah vidiš želje.

Ni važno, če je dan.
Ni važno, če je noč.
V tebi je prihodnost,
v tebi je preteklost.

Ni važno, če je bog
Ni važno, če je vrag.
V tebi je ljubezen,
v tebi je sovrag.

Vrač, tvoj dom so sanje.
Vrač, v tebi skriva se spoznanje.
Morda nekoč najdeš pot,
morda nekoč rešiš se tudi sam.

Kot samuraj na poti k sveti gori
iščeš stezo svojega poslanstva.
Oči ti slepijo odsevi lažnih resnic,
boli te kamen sredi tvojega srca.